Glede na to, da sem se odpravila na izmenjavo v Turčijo, se bo moj orientalsko-plesni blog za nadaljnih nekaj mesecev sprevrgel v nekoliko bolj potopisnega.

V soboto sem z letalom prispela v Ankaro, kjer so nas prijazno pričakali študentje iz moje turške univerze (Bilkent University - t.i.”turška fensaža”, kot se govori ). Z minibusom so nas zapeljali do študentskega naselja (ki je tako ogromno, da ga ne moreš prehoditi za šalo, v bistvu ga najbrž sploh še nihče ni prehodil, ker so tu vsi bolj leni, kot se zdi na prvi pogled) in nam priskrbeli sobe. Imam veliko srečo, da sem dobila predhodne informacije od Nine, ki je lani študirala na isti fakulteti kot jaz in mi znala svetovati, katero stavbo naj si izberem. Moj študentski dom s številko 77 ima idealno lego - v sosednji stavbi se nahaja šporni center, poleg te stavbe pa se nahaja mednarodna pisarna. Do faksa imam peš le kakih 10-15 minut hoje, kar je v tem kampusu v splošnem skoraj nemogoč dogodek. V sosednjem študentskem domu imam trgovino, v mojem pa celo frizerja. Skoraj bi pozabila omeniti naša stranišča! Skupna so za celo nadstropje, “na štrbunk”, brez wc papirja - namesto tega si lahko pomagaš s plastičnim vrčkom vode ob strani - če se le znajdeš… sama sem se odpravila v najbližjo trgovinico po prvo papirnato pomoč. Tudi tuši so skupni za celo nadstropje, niso zaprti, ampak so prekriti zgolj s plastično zavesico… V mojem študentskem domu govori angleško le eden izmed kakih 10 zaposlenih, pa še ta uporablja svoje spretnosti, pridobljene z igranjem pantomime. V splošnem so Turki zelo slabi v angleščini, kar me ne čudi, saj se njihov jezik precej razlikuje od vseh meni-dosedaj-znanih jezikov. Sem si poskusila zapomniti nekaj besed, pa sem res slaba. Nameravam pa se učiti turščino na faksu, upam da bo tam kaj več uspeha!

Živela bom s turško cimro, ki sem jo virtualno že spoznala, zdi se zanimiva oseba, zato komaj čakam da jo spoznam še v “real-life-u”, ko bo končala svoje počitnice in mi prišla pomagat ustvarjat hrup, sobni nered in podono. najbolj pa me veseli podatek, da rada pleše in mi bo pomagala najti kakšne classe v Ankari…

Hrana je tu res okusna!! (čeprav se sliši kot najbolj običajno mašilo, ki ga običajno napišeš na razglednico, kadar nimaš za pisat kaj pametnejšega) - mislim smrtno resno!! ne spomnim se, kdaj sem kje nazadnje tako dobro jedla. Vse kar sem do sedaj poskusila, je bilo zelo okusno in večinoma ceneje kot pri nas. S pijačo pa zaenkrat še nismo pretiravali (samo pokušali) - pa še to le uvoženo robo…

Danes sem spoznala ogromno študentov na izmenjavi - večinoma so Američani (Kalifornija, San Francisco,…), v stavbi imam še eno Kitajko iz Hong Konga in Poljakinjo. Tu je še nekaj Nemcev, Italijan, Švedinja, Avstralec, … ampak v glavnem bi se lahko reklo, da smo Evropejci nekakšna manjšina znotraj erasmus skupine. Kot Slovenka se počutim prav zanimivo, ker se vsem zdi ultrasuper, da so spoznali človeka iz Slovenije (v smislu “nihče od mojih frendov ne pozna SLOVENCA”), tako da se precej zanimajo za našo deželico.

Z moško turško vsiljivostjo zaenkrat še nisem imela nikakršnih težav (solzilcu v torbici je na smrt dolgčas ker ni nobene akcije) - res pa je, da so ljudje tukaj zelo gostoljubni in prijateljski, če rabiš pomoč. Bomo še videli kako bo s tem…

Današnji dan je bil precej naporen, saj so nas od jutra do večera okupirali z orientacijskim programom. Ogledali smo si kampus, se z avtobusom odpeljali skozi Ankaro, odšli na zajtrk, kosilo, ter na večerno pogostitev v mednarodno pisarno. Priskrbeli so nam fotografiranje za dokumente, turške sim-kartice in podobno… (sporočim številko, ko usposobim telefon!)

To bo vse za prvo javljanje, da boste lahko prebavili brez težav.

HOSCAKAL! (ni čis tko, sam nimam turške tipkovnice??)

na slikah: moj študenski dom, moja soba, stranišče v študentu, razgled iz sobe - na Ankaro

This entry was posted on 02.2.2009 at 21:48 and is filed under splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.