Glede na to, da sem bila zadnja dva tedna zelo zasedena in da sem svoje novice večkrat sporočala preko skypa, sem nameravala opustiti pisanje bloga. Ker pa se je izkazalo, da sem razočarala kar nekaj firbčnih duš, me je to motiviralo, da se ponovno javim in poročam o dogajanju v Turčiji.

V tem času se je zgodilo ogromno novega. Spoznala sem cimro, začela so se predavanja, z erasmus študenti sem se odpravila na 2-dnevni barvit izlet po Kapadokiji, spoznala še nekaj novih ljudi, si ogledala nekaj turških filmov, se naučila nekaj več turščine, doživela nekaj več zabav in tako naprej…

S cimro Ecem (pomen imena = my gueen) sva v tem času postali res dobri prijateljici. Je zelo prijazna oseba, ima veliko hobijev (fotografija, zanimanje za film, zanimanje in barvit okus za modo, glasbo…), poleg tega pa me veseli, da rada pleše (zelo zabavno je it na žur z mojo cimro, ker se pleše in plešee in plešeeee - tudi pri njenem stilu plesa (ki ne kaže na to, da je punca turkinja) se odraža njena kreativnost, neomejenost, veselje do življenja). Zanimivo je, da prihaja iz tradicionalne družine iz Izmirja (starši so se poročili še po starem sistemu - družine njenih staršev so izbrale partnerje in se odločile o poroki…), kljub temu pa Ecem razmišlja in živi zelo moderno, je zelo razgledana, razmišlja s svojo glavo in se ne omejuje s pravili, družbenimi normami… skratka zelo zanimiva, zakon oseba.

Predavanja so že v polnem teku. Ja, na žalost to ni EF v Ljubljani, kjer se med semestrom nič ne dela, udeležba ni obvezna, … tukaj je treba priti na vsako predavanje (preverjajo prisotnost), in to pripravljen (za vsako predavanje je treba prebrat kakšno poglavje v knjigi in nekaj člankov). Skrbijo za to, da nam nikoli ni dolgčas. No, da ne bom preveč črnogleda, seveda se strinjam, da je ta sistem bolj kvaliteten, in da bom od teh predmetov res kaj odnesla… Turščina je na žalost precej dolgočasna, ker imamo smešnega profesorja, ki pa je zaradi svoje smešne pojave že prav simpatičen. Vsako stvar ponovimo več kot prevečkrat. Prva ura je bila še posebej smešna, več kot eno uro smo ponavljali frazo “memnun oldum”, ki pomeni “veseli me, da sva se spoznala”. Vseeno smo se naučili že kar nekaj novih besed in fraz, najbolj zabavno pa je, da jih lahko izven “šole” zares uporabljaš - v bistvu si prisiljen v to, ker te drugače nihče ne razume.

Mnenja o turkih še vedno nisem spremenila. Med BISC študenti (turški študenti iz bilkenta, ki pripravljajo program za erasmus študente), ki so v splošnem zelo prijazni in nam nudijo ogromno pomoči, sem našla res dobro prijateljico Öykü (pomen imena = story), ki je ena izmed najbolj prijaznih oseb, ki sem jih kdaj spoznala. Sploh. Čeprav nekaj turkov očitno kaže zanimanje za nas svetlolaske, sploh niso “težki”. Še posebej ko jim omeniš fanta v sloveniji, hitro uganejo, koliko je ura.

Z BISC-študenti in erasmus študenti sem se kot omenjeno odpravila tudi na izlet po Kapadokiji. Kapadokija je res čudovita, vendar pa bi se tja ponovno raje odpravila pomladi, saj je bilo februarja tam zelo hladno. Poleg odprtega (open-air) muzeja in nekaj cerkvic smo si ogledali še prikaz izdelovanja lončenih umetnin, kjer smo se ob lastnem preizkušanju svojih ročnih spretnosti do solz nasmejali, saj so izpod naših prstov nastajale takšne in drugačne smešne umetnine. Odpravili smo se tudi v muzej las, ki je bil katastrofalen (en umetnik se je odločil zbirati lase, in to zgleda vse prej kot estetsko). Nekaj erasmus-študentk se je odločilo  tam pustiti svoje lase, skupaj z imenom in telefonsko številko, ostala večina pa je sobo zapustila as soon as possible.

Ker še vedno nisem našla pametne plesalke, ki bi me učila turškega stila orientalskega plesa, iščem alternative. Odločam se med sodobnim plesom in tangom, upajmo da bo končno kaj iz tega. Skrbim pa za to, da vsaj redno migam v fitnesu, da ne bom totalno zakrnela…

Vreme v Ankari je še vedno “bohpomagej” - mraz, vetrovno, oblačno… tako da sem se prehladila in trenutno konzumiram aspirin C v upanju na boljše počutje in zmožnost po udeležbi na vseh družabnih aktivnostih v tem vikendu (program pa je, kot vedno, pester, in izostanek neopravičljiv).

Moja slovenščina zaradi neuporabnosti v turčiji že peša, zato moram za vsak stavek napenjati možganske celice in se koncentrirati na maksimalno. Se opravičujem za morebitne slovnične neumnosti…

Za konec še nekaj zanimivosti:

- turki praviloma moje ime izgovarjajo “ANŽA”

- turški promet je REEES kaotičen. Posebej vožnja s taksijem - to izgleda približno tako, kot na smučišču (slalom, prehiti iz desne, prehiti iz leve) - ljudje ne upoštevajo niti semaforjev, niso še slišali za postopno zmanjševanje hitrosti… Najbolj “zabavno” pa je prečkanje ceste - ko stopiš na cesto, se avto ne ustavi, ampak pospeši hitrost (???) tako da moraš hitro laufat na drugo stran, da ostaneš živ. Včeraj zjutraj je bila cimra zaspana in ni dovolj hitro opazila avtomobila, zato bi jo skoraj zbil. Ja, tukaj pešci nimajo kaj delat na cesti… Tudi kazni za prometne prekrške so zelo nizke, ponavadi pa ljudje podkupijo policaja z nekaj 10 lirami in s tako opravijo s situacijo.

- čistilka v študentskem domu pride v sobo in te zbudi ter vrže iz postelje, da ti zamenja posteljnino - kako uvidevno od nje.

…

… še nekaj slikovnih dokazov iz Kapadokije … gürüşürüz!

This entry was posted on 06.3.2009 at 12:59 and is filed under splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.