Poleg običajnih, že “dobro utečenih” zabav z erasmus šudenti, sem doživela prav poseben večer s turško prijateljico Anıl, ki sem jo spoznala v študentu. Anıl me je peljala na turško tortico v “turški” predel Ankare. Seveda sva prijetno zapravljali na bazaarjih, KONČNO sem odkrila težko pričakovane majhne trgovinice s smešno poceni robo, na katero sem cepljena (šali, uhani, ipd) in odprtimi možnostmi barantanja. Ker v stiku s Turki vedno izkoristim priložnost za bahanje s svojim znanjem turščine (ki se konča po nekaj frazah in besedah), to pozitivno vpliva na moje barantalne sposobnosti, predvsem pa je svet na ta način mnogo bolj zabaven, saj se domačinom zdi prav fino, ko začnem govoriti turško in se začnejo resno pogovarjati… takrat se pa začne improvizacija, iskanje prevajalcev in mahanje z rokami. Shopingiranje z Anıl pa je bilo še posebej zabavno. Ker je punca res zelo zgovorna, je bilo nakupovanje še toliko bolj živahno. Razveselila me je celo s šopkom rožic in CD-jem s klasično turško glasbo.

Nekaj zanimivosti:

- Zadnjič sva se s Kitajko nasmejali pri turščini, saj sem preslišala prevod neke turške fraze in poškilila k njenim zapiskom. S kitajskimi znakci si nisem znala pomagat…

- Turki me sprašujejo, kako kaj moj fant BoŽan.

- Ecem naju je z Bojanom povabila na poletni dopust na vikend njenih staršev v prelepem obmorskem mestecu v bližini Izmirja… pod pogojem, da se pretvarjava, da sva v sorodu.

- Anıl se je začudila, zakaj plešem “bellydance”, ko pa imamo na voljo toliko “resnih” oblik plesa. obljubila sem ji posnetek predstave Orient under construction, da bo videla kako se bellydance-a po naše…

- Ecemina mama zelo rada povabi kakšno vedeževalko na dom… vsaka ji pove, da ima Ecem fanta. Toliko o skrivanju informacij pred turškimi starši.

Na prvih dveh fotkah naš prfoks Arif za turščino, na tretji pa Marco za sales management - trenutno je bil v New Yorku (zelo dober in zajeban prfoks, se seli sem in tja, ker uči po celem svetu, dvakrat smo ga imeli celo v razredu).

Sem šele zdaj ugotovila, kako lahko objavim večje slike. naslednje objave bodo bolj slikovno učinkovite…

lastnica večine slik je Ecem

V tem času se je zgodilo ogromno novega. Spoznala sem cimro, začela so se predavanja, z erasmus študenti sem se odpravila na 2-dnevni barvit izlet po Kapadokiji, spoznala še nekaj novih ljudi, si ogledala nekaj turških filmov, se naučila nekaj več turščine, doživela nekaj več zabav in tako naprej…

S cimro Ecem (pomen imena = my gueen) sva v tem času postali res dobri prijateljici. Je zelo prijazna oseba, ima veliko hobijev (fotografija, zanimanje za film, zanimanje in barvit okus za modo, glasbo…), poleg tega pa me veseli, da rada pleše (zelo zabavno je it na žur z mojo cimro, ker se pleše in plešee in plešeeee - tudi pri njenem stilu plesa (ki ne kaže na to, da je punca turkinja) se odraža njena kreativnost, neomejenost, veselje do življenja). Zanimivo je, da prihaja iz tradicionalne družine iz Izmirja (starši so se poročili še po starem sistemu - družine njenih staršev so izbrale partnerje in se odločile o poroki…), kljub temu pa Ecem razmišlja in živi zelo moderno, je zelo razgledana, razmišlja s svojo glavo in se ne omejuje s pravili, družbenimi normami… skratka zelo zanimiva, zakon oseba.

Predavanja so že v polnem teku. Ja, na žalost to ni EF v Ljubljani, kjer se med semestrom nič ne dela, udeležba ni obvezna, … tukaj je treba priti na vsako predavanje (preverjajo prisotnost), in to pripravljen (za vsako predavanje je treba prebrat kakšno poglavje v knjigi in nekaj člankov). Skrbijo za to, da nam nikoli ni dolgčas. No, da ne bom preveč črnogleda, seveda se strinjam, da je ta sistem bolj kvaliteten, in da bom od teh predmetov res kaj odnesla… Turščina je na žalost precej dolgočasna, ker imamo smešnega profesorja, ki pa je zaradi svoje smešne pojave že prav simpatičen. Vsako stvar ponovimo več kot prevečkrat. Prva ura je bila še posebej smešna, več kot eno uro smo ponavljali frazo “memnun oldum”, ki pomeni “veseli me, da sva se spoznala”. Vseeno smo se naučili že kar nekaj novih besed in fraz, najbolj zabavno pa je, da jih lahko izven “šole” zares uporabljaš - v bistvu si prisiljen v to, ker te drugače nihče ne razume.

Mnenja o turkih še vedno nisem spremenila. Med BISC študenti (turški študenti iz bilkenta, ki pripravljajo program za erasmus študente), ki so v splošnem zelo prijazni in nam nudijo ogromno pomoči, sem našla res dobro prijateljico Öykü (pomen imena = story), ki je ena izmed najbolj prijaznih oseb, ki sem jih kdaj spoznala. Sploh. Čeprav nekaj turkov očitno kaže zanimanje za nas svetlolaske, sploh niso “težki”. Še posebej ko jim omeniš fanta v sloveniji, hitro uganejo, koliko je ura.

Z BISC-študenti in erasmus študenti sem se kot omenjeno odpravila tudi na izlet po Kapadokiji. Kapadokija je res čudovita, vendar pa bi se tja ponovno raje odpravila pomladi, saj je bilo februarja tam zelo hladno. Poleg odprtega (open-air) muzeja in nekaj cerkvic smo si ogledali še prikaz izdelovanja lončenih umetnin, kjer smo se ob lastnem preizkušanju svojih ročnih spretnosti do solz nasmejali, saj so izpod naših prstov nastajale takšne in drugačne smešne umetnine. Odpravili smo se tudi v muzej las, ki je bil katastrofalen (en umetnik se je odločil zbirati lase, in to zgleda vse prej kot estetsko). Nekaj erasmus-študentk se je odločilo  tam pustiti svoje lase, skupaj z imenom in telefonsko številko, ostala večina pa je sobo zapustila as soon as possible.

Ker še vedno nisem našla pametne plesalke, ki bi me učila turškega stila orientalskega plesa, iščem alternative. Odločam se med sodobnim plesom in tangom, upajmo da bo končno kaj iz tega. Skrbim pa za to, da vsaj redno migam v fitnesu, da ne bom totalno zakrnela…

Vreme v Ankari je še vedno “bohpomagej” - mraz, vetrovno, oblačno… tako da sem se prehladila in trenutno konzumiram aspirin C v upanju na boljše počutje in zmožnost po udeležbi na vseh družabnih aktivnostih v tem vikendu (program pa je, kot vedno, pester, in izostanek neopravičljiv).

Moja slovenščina zaradi neuporabnosti v turčiji že peša, zato moram za vsak stavek napenjati možganske celice in se koncentrirati na maksimalno. Se opravičujem za morebitne slovnične neumnosti…

Za konec še nekaj zanimivosti:

- turki praviloma moje ime izgovarjajo “ANŽA”

- turški promet je REEES kaotičen. Posebej vožnja s taksijem - to izgleda približno tako, kot na smučišču (slalom, prehiti iz desne, prehiti iz leve) - ljudje ne upoštevajo niti semaforjev, niso še slišali za postopno zmanjševanje hitrosti… Najbolj “zabavno” pa je prečkanje ceste - ko stopiš na cesto, se avto ne ustavi, ampak pospeši hitrost (???) tako da moraš hitro laufat na drugo stran, da ostaneš živ. Včeraj zjutraj je bila cimra zaspana in ni dovolj hitro opazila avtomobila, zato bi jo skoraj zbil. Ja, tukaj pešci nimajo kaj delat na cesti… Tudi kazni za prometne prekrške so zelo nizke, ponavadi pa ljudje podkupijo policaja z nekaj 10 lirami in s tako opravijo s situacijo.

- čistilka v študentskem domu pride v sobo in te zbudi ter vrže iz postelje, da ti zamenja posteljnino - kako uvidevno od nje.

…

… še nekaj slikovnih dokazov iz Kapadokije … gürüşürüz!

Včeraj smo si ogledali film o Istanbulu, imenovan Crossing the bridge. V njem je bila prikazana predvsem istanbulška glasba, ki bi jo lahko, tako kot Istanbul v splošnem, opisali kot zlitje evropejske in azijske glasbe.  Odločila sem se še za praktični preizkus glasbe in se zvečer odpravila na koncert priljubljenega turškega banda Baba Zula, ki igra nekakšno underground-orientalsko-rock glasbo. Bilo je res noro doživetje. Večinoma so se na koncert odpravili tisti erasmus študentje, ki so v resnici Turki, vendar študirajo v tujini (letos jih je izjemno veliko, okoli 10). Neverjetno, kako moški v Turčiji plešejo - ne samo, da so ženstveni, ampak ženske družbe skoraj ne potrebujejo, ker plešejo tudi drug z drugim… skratka bil je res dober plesno obarvan žur z dobro glasbo. Baba Zula ima tudi svojo “orientalsko plesalko”, ki pa me je razočarala… res da je imela precej nemogoče pogoje (na odru so ji odstopili en kvadratni meter prostora), plesala pa je kar s tremi tančicami (nekaj brezveznega - samo prekladala jih je okoli vratu, pa malo zavrtela,… beda v glavnem).

Danes nas čaka še ena naporna noč, saj imamo “privat žur” pri enem izmed študentov na izmenjavi, jutri zjutraj pa prispe moja nova cimra Ecem iz Izmirja…

Lahko bi pisala še kaki dve uri, pa me priganja čas… lahko napišem samo, da sem res vesela, da sem izbrala Turčijo za destinacijo svoje izmenjave. Ne samo, da je zanimiva turška kultura, ki se je šele privajam, vse skupaj je zanimivo tudi zaradi vseh ostalih študentov, ki prihajajo iz celega sveta (iz različnih držav Amerike, iz Avstralije, Kitajske, Francije, …).

V soboto sem z letalom prispela v Ankaro, kjer so nas prijazno pričakali študentje iz moje turške univerze (Bilkent University - t.i.”turška fensaža”, kot se govori ). Z minibusom so nas zapeljali do študentskega naselja (ki je tako ogromno, da ga ne moreš prehoditi za šalo, v bistvu ga najbrž sploh še nihče ni prehodil, ker so tu vsi bolj leni, kot se zdi na prvi pogled) in nam priskrbeli sobe. Imam veliko srečo, da sem dobila predhodne informacije od Nine, ki je lani študirala na isti fakulteti kot jaz in mi znala svetovati, katero stavbo naj si izberem. Moj študentski dom s številko 77 ima idealno lego - v sosednji stavbi se nahaja šporni center, poleg te stavbe pa se nahaja mednarodna pisarna. Do faksa imam peš le kakih 10-15 minut hoje, kar je v tem kampusu v splošnem skoraj nemogoč dogodek. V sosednjem študentskem domu imam trgovino, v mojem pa celo frizerja. Skoraj bi pozabila omeniti naša stranišča! Skupna so za celo nadstropje, “na štrbunk”, brez wc papirja - namesto tega si lahko pomagaš s plastičnim vrčkom vode ob strani - če se le znajdeš… sama sem se odpravila v najbližjo trgovinico po prvo papirnato pomoč. Tudi tuši so skupni za celo nadstropje, niso zaprti, ampak so prekriti zgolj s plastično zavesico… V mojem študentskem domu govori angleško le eden izmed kakih 10 zaposlenih, pa še ta uporablja svoje spretnosti, pridobljene z igranjem pantomime. V splošnem so Turki zelo slabi v angleščini, kar me ne čudi, saj se njihov jezik precej razlikuje od vseh meni-dosedaj-znanih jezikov. Sem si poskusila zapomniti nekaj besed, pa sem res slaba. Nameravam pa se učiti turščino na faksu, upam da bo tam kaj več uspeha!

Živela bom s turško cimro, ki sem jo virtualno že spoznala, zdi se zanimiva oseba, zato komaj čakam da jo spoznam še v “real-life-u”, ko bo končala svoje počitnice in mi prišla pomagat ustvarjat hrup, sobni nered in podono. najbolj pa me veseli podatek, da rada pleše in mi bo pomagala najti kakšne classe v Ankari…

Hrana je tu res okusna!! (čeprav se sliši kot najbolj običajno mašilo, ki ga običajno napišeš na razglednico, kadar nimaš za pisat kaj pametnejšega) - mislim smrtno resno!! ne spomnim se, kdaj sem kje nazadnje tako dobro jedla. Vse kar sem do sedaj poskusila, je bilo zelo okusno in večinoma ceneje kot pri nas. S pijačo pa zaenkrat še nismo pretiravali (samo pokušali) - pa še to le uvoženo robo…

Danes sem spoznala ogromno študentov na izmenjavi - večinoma so Američani (Kalifornija, San Francisco,…), v stavbi imam še eno Kitajko iz Hong Konga in Poljakinjo. Tu je še nekaj Nemcev, Italijan, Švedinja, Avstralec, … ampak v glavnem bi se lahko reklo, da smo Evropejci nekakšna manjšina znotraj erasmus skupine. Kot Slovenka se počutim prav zanimivo, ker se vsem zdi ultrasuper, da so spoznali človeka iz Slovenije (v smislu “nihče od mojih frendov ne pozna SLOVENCA”), tako da se precej zanimajo za našo deželico.

Z moško turško vsiljivostjo zaenkrat še nisem imela nikakršnih težav (solzilcu v torbici je na smrt dolgčas ker ni nobene akcije) - res pa je, da so ljudje tukaj zelo gostoljubni in prijateljski, če rabiš pomoč. Bomo še videli kako bo s tem…

Današnji dan je bil precej naporen, saj so nas od jutra do večera okupirali z orientacijskim programom. Ogledali smo si kampus, se z avtobusom odpeljali skozi Ankaro, odšli na zajtrk, kosilo, ter na večerno pogostitev v mednarodno pisarno. Priskrbeli so nam fotografiranje za dokumente, turške sim-kartice in podobno… (sporočim številko, ko usposobim telefon!)

To bo vse za prvo javljanje, da boste lahko prebavili brez težav.

HOSCAKAL! (ni čis tko, sam nimam turške tipkovnice??)

na slikah: moj študenski dom, moja soba, stranišče v študentu, razgled iz sobe - na Ankaro

Predstava bo vsekakor vredna ogleda!!!

V glavnem, še vedno pospešeno delamo za predstavo. Za nami sta sedaj še 2 vikenda intenzivnih vaj (beri: 6 ur na dan). V prvem vikendu smo sestavile “hiphopish” točko. V bistvu marsikateri gledalec te točke sploh ne bi smatral za orientalski ples, ker plešemo na pop komad, stil plesa pa je zelo … tribal fusion fusion. Koreografija je res seksi.
Naslednja točka, ki smo jo delale ta vikend, je bila točka s činelicami. Plesale smo brez glasbe oziroma samo na vzorčke, ki smo jih igrale s činelicami. Koreografija je zaradi težkih ritmičnih vzorčkov zahtevna, ampak sem se totalno navdušila nad činelicami. Mi je šlo presenetljivo dobro, glede na to, da pred tem s činelicami še nisem kaj dosti plesala (samo na eni vaji pred tem vikendom).
Čaka me le še točka s tančicami. Morala bi plesati še v “folklorish” točki, pa sem se ji zaradi časovne krize odpovedala.

S tečajnicami v Tinči, Lescah in Kranju pa smo ta teden tudi začele sestavljati koreografiji. In JA, punce, se bomo potrudile da se čimprej posnamemo (oziroma me posnamete na eni izmed vaj), da damo stvar na blog. Napredno učenje preko interneta ……